Dobrodošli v spletni trgovini Prijava or Ustvarite račun
  • 0
  • 0 0€
    Vaša nakupovalna košarica je prazna.

Čakat, pridna, pridna, pridna,...


Mo je bila stara manj kot eno leto. V parku za blokom, kjer se običajno sprehajava, sva vadili odpoklic in pozornost. V tistem času sva obiskovali tudi pasjo šolo in vaja nama je uspevala vedno bolje. Ker nama je šlo zelo dobro, sem Mo odpela iz povodca. Sedela je in čakala na moj znak. Ko sem jo poklicala je prišla k meni, dobila nagrado. Mo je sedela, jaz sem se oddaljevala. Pridno je čakala, če tudi sem vrgla žogico, na moj znak, potem pa veselo stekla k meni. ''Uvau, matr obvladava tole vajo'', sem si mislila. Zakaj je ne bi nadgradili s težjo motnjo kot je igrača in naključni mimoidoči.

 

Iz druge strani parka je proti nama prihajal fant s črnim labradorcem. Ne vem, če sem pred tem že kdaj srečala tako luškanega labradorca, ki je poleg vsega izgledal še nadvse prijazen in igriv. Super, to je najina šansa. Še tole nama uspe, si dava high five, in domov na kosilo. Mo sedi, jaz stojim zraven nje. Kuža se približuje po poti. Čakat, pridna. Podaljšujem povelje z besedo pridna in jo hkrati nagrajujem. Vse delam, kot so nas naučili v pasji šoli. Labradorec mimo naju. Pridna, nagrada, pridna, nagrada,…

 

Potem pa puf, Mo steče za labradorcem. In ker je bil že kar nekaj metrov mimo naju, mu je, ko ga je ujela od strani radovedno skočila v gobec. Več kot očitno šokiran pes, je odreagiral po pasje. Slišati je bilo, kot da je samo zarenčal nanjo. Labradorec je bil na povodcu, hodil je zraven njegovega vodnika, ki ga je v trenutku potegnil k sebi, Mo pa je itak vsa posrana okamenela. Stečem zraven, se najprej opravičim za nastalo situacijo. Šit, kako mi je bilo nerodno, zgodilo se mi je to, kar me najbolj moti pri drugih. Pogledam Mo. Razen tega, da bi se, če bi imela rep, z njim lahko popraskala po ušesih, ni izgledalo, da je kaj hujšega. Zadiham in se umirim. Res imam srečo, vse je ok. Pobožam Mo. Na roki kri. Od kje? A ni pes samo zarenčal? Jo začnem pregledovati. Po telesu nič, vrat ok, gobček ok... In potem na veki, kri. Izgledalo je, kot da ima poškodovano oko. Ne znam opisat kako jezna sem bila v tistem trenutku sama nase. Kako sem lahko tako naivna in kaj sem sploh želela dokazati sama sebi. Prihitim domov, takrat bi se, če bi sama imela rep, jaz lahko z njim popraskala za ušesi. Doma je bilo namreč treba fantu povedat, zakaj ima Mo krvav uč, in zakaj jo nujno, hitro peljem k veterinarju. Rep med noge, razložit situacijo, potem pa gasa na kliniko.

 

No pri veterinarju so ji ranico samo očistili. Na srečo je šlo samo za prasko na zgornji veki.

 

Zame, kot verjetno za večino žensk, je najboljša terapija po stresnih dogodkih pogovor in deljenje izkušen. In takrat sem po pogovoru s kar nekajlastniki psov ugotovila, da nas večina nima 100% odpoklicala. Vsa čast in slava tistim, ki ga pri svojem kužku imajo.

 

Seveda sva z Mo po tistem še vedno trenirali, sicer na povodcu (kot se mimogrede pravilno izvaja vaja v pasji šoli) in lahko rečem, da imava dober odpoklic. Ni pa 100%. In rešitev tega je nadzorovano spuščanje s povodca, opazovanje okolice, predvsem pa uporaba povodca kadarkoli so v bližini še drugi psi oz. je možnost, da se hitro pojavijo:)

 

Sami lahko preprečimo največ negativnih izkušenj. In preventiva je vedno boljša od reševanja posledic. Si pa ne predstavljam, kaj bi se zgodilo, če bi bila situacija obratna. Jaz imam na povodcu Mo, ko v naju skoči večji pes. Kaj narediš takrat? Pes sam, brez vodnika v bližini, ki grize in stresa tvojega psa. Sem prebrala kar nekaj člankov na temo reševanja pasjih pretepov, pa se mi vsi zdijo, v tistem trenutku skoraj nemogoče izvedljivi. Psa ločimo tako, da ju primemo za zadnje tace? Okrog trupa mu zavežemo povodec in ga odpeljemo stran? Kako za vraga pa lahko karkoli od tega narediš sam??? Poleg vsega, pa je v vsakem članku še opozorilo, da naj nujno, najprej zaščitimo sebe? No, meni se takšno reševanje situacije zdi nemogoče za Chucka Norrisa, kaj še le za šokiranega vodnika.... Jaz imam zato na sprehodih v žepu pač naravni pasji solzivec. Se zavedam, da bi kljub temu, da ne šprica kot lak za lase, ampak ima usmerjeno pršilo, ki izgleda bolj kot kak curek, z njim lahko pošpricala tudi Mo, ampak razdražene učke za pol ure, so vseeno boljše kot… No, rajši sploh ne pomislim na to.

 

Čim manj, oz. popravek, nič takih situacij. :)

Katarina in Mo


randomness